Drugi odstavek 29. člena ZDUOP opredeljuje sorazmernost upravičenosti do subvencije, in sicer določa, da ima delodajalec pravico do subvencije minimalne plače sorazmerno delovnemu času, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma opravil delo. Obdobje, ko je delavec odsoten z dela in ima pravico do nadomestila plače in ne plače, se sorazmerno upošteva pri določitvi višine subvencije na način, da se znesek subvencije sorazmerno zmanjša, z izjemo odsotnosti delavca z dela na dan praznika ali na drug dan, ki je z zakonom določen kot prost dan, v primeru, ko bi bil delavec na dan praznika ali dela prostega dne sicer razporejen na delovno obveznost.
V primeru neenakomerno oziroma začasno prerazporejenega delovnega časa pa je ključno prav to, da je delovni čas delavca v nekaterih časovnih obdobjih daljši od polnega, v drugih obdobjih pa krajši od polnega, v referenčnem obdobju pa se povprečni delovni čas izravna. ZDUOP v prvem odstavku 29. člena torej plačilo subvencije veže na »plačo«, delavec pa je v primeru neenakomerno oziroma začasno prerazporejenega delovnega časa tudi v obdobju, ko je njegov delovni čas krajši od polnega, upravičen do celotne plače, saj se bo (ali se je že) delovni čas izravnal na raven polnega delovnega časa v referenčnem obdobju. Polni delovni čas se namreč upošteva kot povprečna delovna obveznost v referenčnem obdobju. Posledično je delodajalec v obdobju, ko delavec dela krajši delovni čas znotraj izravnalnega obdobja polnega delovnega časa, upravičen do celotne subvencije, saj je tudi delavec upravičen do celotne plače.