Vsebina:

1. Analiza stanja
2. Stališče GZS in ŠGZ do problematike napotovanja delavcev v tujino
3. Predlogi za ureditev področja napotovanja delavcev v tujino

Gospodarska zbornica Slovenije, Štajerska gospodarska zbornica, Datum: 30. maj 2018

1. Ocena stanja

Vezava na: Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (Uradni list RS, št. 10/17), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12 in nasl.).

Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS), ki se je pričel uporabljati  s 1. januarjem 2018, je predpisal nove pogoje in postopke za pridobitev potrdila A1 za začasno napotene delavce v skladu z 12. členom Uredbe 883/2004. Pri tem pa je ostalo področje pridobivanja potrdil A1 za delavce, ki običajno opravljajo delo v dveh ali več državah članicah, v skladu s 13. členom Uredbe 883/2004, povsem neregulirano.

Na področju predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju obravnava položaja obeh tipov napotenih delavcev ni enotna. Napoteni delavci, ki pridobivajo potrdila A1 po 12. členu Uredbe 883/2004, so po trenutnih navodilih MDDSZ v času napotitve v tujino zavarovani na zavarovalni podlagi 002, ki velja za delavce, poslane na delo v tujino, napoteni delavci, ki pridobivajo potrdila A1 po 13. členu Uredbe 883/2004, pa na zavarovalni podlagi 001, ki velja za delavce v delovnem razmerju na območju RS. Do razlike prihaja pri določanju osnove za plačilo prispevkov, saj se kot osnova pri napotenih delavcih, ki pridobivajo potrdila A1 po 12. členu Uredbe 883/2004, šteje plača, ki bi bila prejeta za enako delo v Republiki Sloveniji, pri napotenih delavcih, ki pridobivajo potrdila A1 po 13. členu Uredbe 883/2004, pa dejansko izplačana (prejeta) plača, pri čemer zakonska podlaga v ZPIZ-2 za takšno razlikovanje ne obstaja.

Po spremembi zakonodaje so se naknadno pojavile različne razlage pristojnih organov glede tolmačenja pojma in statusa napotenih delavcev, ki pa so bile med seboj neusklajene in nejasne. Kot take so prinesle precej dvomov in težav pri izvajanju zakonodaje v praksi in pomembno vplivale na pravno predvidljivost. Področje napotitev je v slovenski zakonodaji urejeno nekonsistentno, kar prinaša zmedo, nejasnosti in težave vsem vpletenim stranem, tako delavcem kot delodajalcem, pa tudi pristojnim organom. Takšno stanje je nevarno, saj ogroža zaposlene v gospodarstvu in gospodarstvo samo, ki si želi skladno z veljavno zakonodajo izvajati obveznosti oziroma spoštovati veljavne predpise. S takšnim načinom spreminjanja in izvajanja zakonodaje se ustvarja nestabilno poslovno okolje. Namesto zmanjševanja administrativnih ovir, k čemur smo se zavezali kot država, se ustvarjajo dodatne. To pa vse omejuje potencial podjetij, ki z izvajanjem storitev tujini ustvarjajo nove izvozne priložnosti.

2. Stališče GZS in ŠGZ

GZS in ŠGZ menita, da področje napotovanja delavcev ni ustrezno urejeno. Trenutna praska glede nespreminjanja zavarovalnih podlag za napotene delavce, ki pridobivajo potrdila A1 po 13. členu Uredbe 883/2004, je nezakonita, predstavlja neenako obravnavo teh delavcev napram drugim v tujino napotenim delavcem, poleg tega pa podjetjem prinaša gospodarsko škodo, jim postavlja nova administrativna bremena in ovira opravljanje storitev v tujini oziroma slabša njihovo konkurenčnost na tujih trgih. Pristojni organi naj izdajo jasna in usklajena navodila glede izvajanja napotitev v prehodnem obdobju ob upoštevanju veljavne zakonodaje. Poleg tega naj določijo obdobje, v katerem se bo vsa zakonodaja glede napotenih delavcev ustrezno uskladila, tudi s sodelovanjem socialnih partnerjev.

3. Predlog GZS in ŠGZ

V GZS in ŠGZ zahtevamo, da se delodajalcem takoj omogoči, da bodo lahko na podlagi vloge  spreminjali zavarovalno podlago z 001 na 002 tudi za napotene delavce, ki pridobivajo A1 potrdila po 13. členu Uredbe 883/2004. 

Podpiramo tudi predlog, ki je bil podan na seji Sveta ZPIZ, da bi lahko bili napoteni delavci, ki pridobivajo potrdila A1 po 13. členu Uredbe 883/2004, za ves čas trajanja veljavnosti A1 potrdila zavarovani na zavarovalni podlagi 002.

V okviru zakonodaje bi bilo potrebno še:

• poskrbeti za avtomatsko spremembo zavarovalne podlage z 002 na 001 ob preteku veljavnosti A1 potrdila
• določiti pravila in pogoje za pridobitev A1 potrdila po 13. členu Uredbe 883/2004, ki naj temeljijo na vsebinskih kriterijih in ne razlikovanju po posameznih poklicih
• poenotiti pogoje in vloge za pridobitev A1 potrdila po 13. členu Uredbe 883/2004
• omogočiti vlaganje in vročanje preko portala e-Vem tudi za vloge po 13. členu Uredbe 883/2004
• omogočiti vpogled v zavarovalno podlago zavarovanca (M1 potrdilo naj se izda tudi v primeru napotitve po 12. členu Uredbe)
• odprava programske napake, ki povzroča umetno, nedokumentirano drobljenje obdobij zavarovalne podlage 002, ne da bi pri delavcu prihajajo do sprememb zavarovalne podlage

Takšna ureditev naj velja v prehodnem obdobju, dokler se v okviru delovne skupine ne pripravi predlog za celovito ureditev področja napotovanja delavcev v tujino in sprejmejo potrebne zakonodajne spremembe.

V GZS in ŠGZ podpiramo ustanovitev delovne skupine za celostno ureditev zavarovalnih podlag za napotene delavce, vendar menimo, da bi bilo potrebno delovno področje te skupine razširiti. K urejanju področja napotovanja delavcev v tujino bi bilo potrebno pristopiti celostno in se uskladiti tudi glede delovnopravnega in davčnega vidika.

Kot nekaj temeljnih smernic za celostno ureditev področja napotovanja delavcev v tujino predlagamo:

• terminološko uskladitev pojmov s področja napotovanja v različnih zakonih in drugih morebitnih podzakonskih aktih (»napotitev«, »začasna napotitev«, »poslan na delo v tujino«)
• ureditev pogojev za pridobivanje potrdil A1 po 13. členu Uredbe 883/2004 s posebnih zakonom po vzoru ZČmIS
• določitev takšne davčne obravnave dohodkov iz delovnega razmerja, ki ne bo vplivala na konkurenčnost slovenskih podjetij pri izvajanju storitev na tujih trgih
• vzpostavitev primernega nadzornega sistema nad podjetij, ki izigravajo zakonodajo zgolj za namene posredovanja delovne sile v tujino brez primernih podlag
• izgradnja stimulativnega okolja za podjetja, ki zaradi svoje inovativnosti in konkurenčnosti uspešno opravljajo storitve na tujih trgih, vendar kljub temu ostajajo registrirana v Sloveniji

3.1 Utemeljitev

Zakonito in enakopravno obravnavanje napotenih delavcev z vidika socialnih zavarovanj

Trenutno Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne omogoča spreminjanja zavarovalne podlage za napotene delavce, ki pridobivajo potrdila A1 po 13. členu Uredbe 883/2004, z 001 na 002 za čas napotitve. S tem prihaja do neenake obravnave delavcev, ki:

• pridobivajo potrdila A1 po 12. ali 13. členu Uredbe 883/2004 v EU in EGP;
• pridobivajo potrdila A1 po 13. členu Uredbe 883/2004 v EU in EGP v primerjavi s tistimi, ki so napoteni v države tretjega sveta.

GZS meni, da bi bilo potrebno napotene delavce obravnavati vsebinsko enotno in v skladu s trenutno veljavno zakonodajo.  Zavarovalna podlaga 002 je opredeljena v 3. odstavku 14. člena ZPIZ-2, in velja za delavcev , ki so:

–              v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji,

–              bili poslani na delo v tujino in

–              niso obvezno zavarovani po predpisih države, v katero so bili poslani.

Za te delavce se uporablja drugačna osnova za plačilo prispevkov, tj. plača, ki bi bila prejeta za enako delo v RS (po 2. odstavku 144. čl. ZPIZ-2). Vendar pa je MDDSZ sprejel stališče, da ta osnova velja samo za napotene delavce, ki pridobivajo potrdila A1 po 12. členu Uredbe 883/2004. Menimo, da ta interpretacija ni pravilna, saj tudi delavci, ki , ki pridobivajo potrdila A1  po 13. členu Uredbe 883/2004,  v primeru, ko so zaposleni izključno in samo v RS pri enem delodajalcu, izpolnjujejo zgoraj navedene pogoje iz 3. odstavka 14. člena ZPIZ-2. Enotne pravne podlage ZPIZ-2 ne moremo v istih položajih oseb tolmačiti različno, saj bi s tem neupravičeno diskriminirali en dejanski položaj. Tudi napoteni delavci, ki pridobivajo potrdila A1 po 13. členu, bi morali biti v času napotitve zavarovani na zavarovalni podlagi 002, v kolikor izpolnjujejo vse pogoje iz 3. odstavka 14. člena ZPIZ-2.

V praksi se pojavljajo situacije, ko ima delavec izdan A1 obrazec v skladu s 13. členom Uredbe 883/2004 za eno leto. V tem obdobju se za 14 dni odpravi v ZDA. Za teh 14 dni lahko delodajalec spremeni zavarovalno podlago za delavca z 001 na 002, za preostalo obdobje pa ne. Naj poudarimo, da je vzorec dela tega delavca, takšen da običajno opravlja delo v več državah, pri čemer tudi opravljanje dela v ZDA spada v njegov običajen vzorec. Opisani primer zgovorno opozarja na neurejenost, nekonsistentnost in celo nezakonitost področja.

Manj administrativnih bremen pri vlaganju vlog za A1 potrdila in jasnost navodil ter poenostavitev postopkov

Z novim letom je stopil v veljavo Zakon o čezmejnem izvajanju storitev, ki je določil pogoje in postopek za pridobivanje potrdil A1 po 12. členu Uredbe 883/2004, medtem ko pridobivanje A1 potrdil po 13. členu Uredbe 883/2004 še vedno ni regulirano. To je sprožilo val vlog za pridobitev A1 potrdil po 13. členu, na katerega Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni bil pripravljen. V januarju 2018 je bilo odobrenih le 55% od vseh prejetih vlog, kar pomeni, da je bilo množici podjetij oteženo opravljanje storitev na tujih trgih. Pri tem je šlo v večini primerov za že sklenjene pogodbe z naročniki v tujini oziroma za že prejeta naročila. Naknadno so se večkrat spreminjala navodila za oddajo vloge, vsebina obrazcev ter potrebne priloge. Prihajalo je do določenih »ad hoc« rešitev, kot je na primer poseben postopek za pridobitev A1 potrdila za monterje in serviserje, ki pa niso prinesle ustreznega reda in jasnosti. Za pridobitev A1 potrdila po 13. členu obstajajo trije različni obrazci za vlogo, ločena pa je obravnava po posameznih poklicih; in sicer za voznike v mednarodnem cestnem prometu ter serviserje in monterje. Še vedno so razlike v postopku in pogojih za pridobitev A1 potrdila. Določene težave so se do sedaj že uredile, vendar menimo, da to področje še vedno ni ustrezno urejeno. Še vedno obstaja prostor za administrativno razbremenitev (predlogi opisani zgoraj pod točko 3 – kaj bi se dalo storiti v okviru zakonodaje.).

Urejanje izvajanja napotitev bo v prihodnosti postala čedalje bolj pereča tema, ne samo v Sloveniji, ampak na nivoju celotne Evrope. Možno je že zaznati tendence določenih evropskih držav, ki so večinoma države prejemnice napotenih delavcev, h krepitvi nadzora nad napotitvami z namenom ščitenja svojega trga. Pri tem je pomembno, da ni že matična država tista, ki naloži oblico nepotrebnih omejitev in administrativnih bremen, s katerimi bi podjetjem omejevala pri poslovanju. Seveda pa se zavedamo, da je potrebno upoštevati oba vidika, in sicer zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za podjetja in hkrati spoštovanje pravic delavcev.

Brez negativnih učinkov na slovensko gospodarstvo

Podjetja so ocenila, da se kot posledica nespremninjana zavarovalne podlage iz 001 na 002 poveča strošek plače delavca za cca. 29%.

Ocena gospodarske škode zaradi spremenjene zavarovalne podlage je sledeča:

• manjša dobičkonosnost že dogovorjenih poslov (kjer se je vkalkulirala nižja cena za izvedeno delo);
• manjša konkurenčnost slovenskih podjetij pri novih poslih (ker bo postavljena cena vključevala postavko višjih stroškov dela);
• zmanjšano število delavcev, ki so pripravljeni izvajati takšno delo v evropskih državah;
• multiplikativni učinek: tudi pretežno izvozno usmerjena podjetja zagotavljajo zaposlitev določenem številu administrativnega osebja v Sloveniji, v Sloveniji nabavljajo orodja, drobne in pisarniške materiale, prevozna sredstva, računalniško in drugo opremo;
• makroekonomski učinek je vezan na nižji izvoz teh storitev (nižja rast, morda celo padec) ter s tem na nižjo zaposlenost in maso plač v Slovenije.

3.2 Ocena učinkov

I. POMEN STORITEV ZA SLOVENSKO GOSPODARSTVO

• Presežek storitvene menjave je v letu 2017 znašal 2.565 mio EUR, kar je za 391 mio EUR več kot leta 2016. To pomeni, da je slovensko gospodarstvo v letu 2017 izvozilo za 2,6 mrd EUR več storitev kot jih je uvozilo. Izvoz storitev se je povečal za 11,5 % (740 mio EUR več), uvoz pa za 8,2 %. Glavne skupine izvoznih storitev so potovanja (1/3; potrošnja tujih turistov v Sloveniji), transport (29 %; posli naše transportne verige za tuje plačnike, v največji meri srednjeevropske trge) in gradbene ter druge poslovne storitve (17,5 % izvoza).
• Izvoz storitev predstavlja približno četrtino ustvarjenega izvoza. Njegovo medletno nihanje je precej nižje kot pri blagu, kar je povezano tudi z naravo storitev, ki ni vezana zgolj na ozko določen segment. Na kratek rok je pri povprečni storitvi manjša nevarnost substituta napram blagu. To je še posebej relevantno za Slovenijo, saj se je v času krize blagovni izvoz znižal precej bolj kot izvoz storitev. Prav tako je cena storitve manj variira v ceni kot blago.
• Dodana vrednost v izvozu storitev je v osnovi višja kot pri blagu. Točnih podatkov za Slovenijo ni, institucija, ki se ukvarja z raziskovanjem na tem področju je IER. V ceni storitve je namreč v večji meri vključen domač strošek dela, kar polni socialni blagajni ter povečuje domačo potrošnjo ter povečuje priliv od davkov na potrošnjo. Pri blagu je delež uvožene dodane vrednosti okoli 40-odstoten, kar je posledica oblikovanih vrednostih verig v avtomobilski dejavnosti in elektro ter elektronski industriji.
  • Francois in Manchin (2011) sta proučevala povezave med dodano vrednosti pri blagu in storitvah ter ugotovila, da je velik del izvoza storitev vezana tudi na izvoz blaga. Ta logika denimo pomeni, da je izvoz transportnega sektorja povezan z uvozom in izvozom blaga, ter da prvega brez drugega ni. Pri gradbenih in drugih poslovnih storitvah lahko to pomeni, da se denimo lesena hiša naredi v Sloveniji, se izvozi kot blago, njena montaža strani slovenskega izvajalca pa pomeni izvoz storitve.
  • Pri izvozu blaga je ugotovljeno, da vrednost izvoza zamegli dejansko sliko, kot na primer pri blagu, ki gre čez več meja ter kjer ne nastaja veliko dodane vrednosti (energenti: naftni derivati, elektrika npr.). To pomeni, da je na 1 EUR takšnega izvoza vezano precej nižje število domačih delovnih mest kot na primer pri storitvah.
• Izvoz gradbenih storitev in tehničnih storitev je v letu 2017 znašal 1.250 mio EUR, kar je bilo 300 mio EUR več tretjino več kot v letu 2016. V celotni strukturi izvoza storitev so predstavljale 17,5-odstoten delež. Pomembnejše je dejstvo, da se je presežek izvoza nad uvozom teh storitev povečal iz 205 na 370 mio EUR. To pomeni, da so bili slovenski izvajalci teh storitev bolj konkurenčni od tujih na domačem, slovenskem trgu.
  • Glede na leto 2010 se je izvoz teh storitev povečal za 740 mio EUR oz. za 150 %.
• Ocenjujemo, da je bilo 80 % ustvarjenega izvoza storitev gradbenih in tehničnih storitev na trgih EU, od tega več kot polovico v Nemčiji (vir: Banka Slovenije). Napovedi za nemški trg investicij ostajajo zelo ugodne, kar pomeni, da naj bi se ta trend še naprej krepil vsaj še dve leti (Evropska komisija, zimska napoved 2018).

II. OCENA VPLIVA SPREMENJENIH ZAVAROVALNIH PODLAG ZA NAPOTENE DELAVCE

• Na ZZZS se dnevno dogajajo zavrnitve sprememb zavarovalne podlage pri delavcih, napotenih po 13. členu. Navedeno povzroča podjetjem gospodarsko škodo oziroma skrbi in nezadovoljstvo med napotenimi delavc
• V letu 2017 je bilo izdanih okoli 160.000 potrdil A1, in sicer za 50.700 delavcev in okoli 5.700 podjetij. V prvih dveh mesecih leta 2018 je bilo izdano 18.800 obrazcev A1, od tega 11.500 po 12. členu in 7.300 po 13. členu.
• Kot primer izberemo dva delavca, ki sta zaposlena na enakem delovnem mestu in imata sklenjeno enako pogodbo o zaposlitvi, na primer dva mehanika. Narava dela obeh je takšna, da montirata industrijsko opremo na terenu v različnih državah sveta (v EU in tretjih državah) zaporedoma po deloviščih in običajno potujeta iz ene države v drugo. Njun vzorec napotitev je takšen, kot je opredeljen v 13. členu Uredbe EU 883/2004.
• Podjetje napoti enega od teh mehanikov na delovišče na Švedsko, drugega pa na delovišče v Kanado. Po tolmačenju MDDSZ lahko delodajalec tistemu delavcu, ki je napoten v Kanado obračuna plačo, kot detaširanemu delavcu in ga zavaruje na zavarovalni podlagi 002 (po 12. členu), tistega, ki pa je napoten na Švedsko pa mora zavarovati po zavarovalni podlagi 001 (ker ima izdan obrazec A1 po 13. členu Uredbe).
• Ker sta oba delavca zaradi narave dela v tujini upravičena do enake bruto plače, sta zaradi različnih zavarovalnih podlag v neenakopravnem položaju. Mehanik, ki delo opravlja v Kanadi bi pri bruto plači 2.810,23 EUR, dobil neto izplačilo 1.995,00 EUR, drugi mehanik, ki pa enako delo opravlja na Švedskem pa bi pri enaki bruto plači 2.810,23 EUR dobil neto izplačilo 1.730,96 EUR , torej 264,04 EUR manj. Ker s strani delavcev, ki so napoteni v evropske države ni sprejemljivo, da za enako vrsto dela prejmejo nižjo neto izplačilo, kot njihovi kolegi, ki so napoteni v ne evropske države, so delodajalci primorani tem delavcem povišati bruto plačo za toliko, da je neto izplačilo enako.
• Kot posledica tega se poveča strošek plače delavca. Pri enakem neto izplačilu plače 1.995,00 EUR, je strošek mehanika iz zgornjega primera, ki dela v Kanadi in ker je zavarovan na zavarovalni podlagi 002 (detaširani delavec) enak 2.971,23 EUR, za njegovega kolega, ki pa na Švedskem opravlja identično delo in je zavarovan na zavarovalni podlagi 001, je pri enakem neto izplačilu plače 1.995,00 EUR strošek delodajalca v višini 3.858,93 EUR. Torej je za delodajalca strošek tega delavca za 887,16 EUR večji, kar znese povišanje za cca 29 %.

III. SLOVENSKA PODJETJA SE ŽE SELIJO V TUJINO

Predvsem iz SV Slovenije se veliko podjetij seli na Slovaško, ker je tam poslovno in davčno okolje ugodnejše kot je v Sloveniji. Število novoustanovljenih podjetij na Slovaškem iz strani Slovencev se je občutno povečalo po letu 2016 in to predvsem podjetij, ki so prej delovala v Sloveniji na področju izvajanja storitev v tujini (gradbeništvo, montaža, inštalaterstvo,…). V slovaškem poslovnem registru[1] smo uspeli najti 156 podjetjih, ki so svojo dejavnost v letu 2016 preselila na Slovaško, in to samo iz SV Slovenije. Ta podjetja so v letu 2016 ustvarila 38.140.300 EUR prihodkov in 444.002 EUR dobička.

Tudi v letu 2018 opažamo nadaljevanje trenda selitev teh podjetij iz Slovenije v tujino predvsem v Nemčijo, Slovaško in Hrvaško. Podjetniki se za selitev odločajo zaradi birokratskih težav pri pridobivanju A1 obrazcev in zaradi nekonkurenčnosti napotitev delavcev v tujino iz Slovenije. Selitev je vzpodbudilo tudi MDDSZ s tolmačenji zavarovalnih podlag v škodo delavcev, ki so napoteni po 13. členu Uredbe EU 883/2004. Na obmejnih območjih je poraslo število seminarjev, ki izobražujejo na temo selitve podjetja v tujino, in ki so po besedah organizatorjev zelo obiskani.

Selitve podjetij, ki se ukvarjajo z izvozom storitev v tujino bodo za Slovenijo prinesle multiplikativne negativne učinke. V nasprotju z vsemi pozitivnimi učinki (vpliv na gospodarsko rast preko izvoza in domače potrošnje) ter celo možnostmi prenosa določenih gospodarskih aktivnosti v Slovenijo (veliko podjetij, ki se ukvarjajo z izvozom storitev, sodeluje s podjetji, ki zasedajo gospodarski in tehnološki vrh v svetu in se že dogovarjajo za prenos določenih poslovnih procesov v Slovenijo), selitev podjetij v tujino dolgoročno za Slovenijo ne pomeni nič dobrega. Izvozniki tehničnih storitev že sedaj poslujejo kot mednarodna podjetja. Posedujejo trg, kapital in znanje. V tem trenutku še zaposlujejo večinoma slovensko delovno silo, v primeru selitve v tujino pa bodo po vsej verjetnosti tako kot sorodna podjetja iz Evrope zaposlovala delovno silo, ki bo ob enaki produktivnosti cenejša. Kar pa slovenski delavci, zaradi prevelike obremenitve plač, zagotovo niso. Ko se bo enkrat v prihodnosti še trend trenutne gospodarske rasti obrnil navzdol, to lahko pomeni velike težave na slovenskem trgu delovne sile. Enako velja za slovenske dobavitelje, ki bodo v primeru selitve izvoznikov storitev v tujino izgubili zelo kvalitetne kupce.  A takrat se ta podjetja ne bodo več vrnila v Slovenijo, saj bodo ugotovila, da bodo kot nemška / avstrijska / nizozemska podjetja na teh (po novem domačih) trgih lažje dostopala do novih poslov. In morda celo zaradi npr. blagovne znamke nemškega podjetja, dosegale boljše cene in višjo donosnost svojega poslovanja.

Zaključek

Na podlagi vsega obrazloženega menimo, da so zahteve delodajalcev legitimne, poleg tega pa spodbudne za državo in za delavce. Hkrati dokazujejo, da stališča MDDSZ, ki so bila do sedaj izražena v poslanih dopisih nimajo opore v zakonski ureditvi. Potrebe gospodarstva narekujejo spremembo v stališču MDDSZ, kar bo posledično privedlo do ugodnih fiskalnih učinkov in višje socialne varnosti, predvsem pa do enakopravnega obravnavanja delavcev ne glede na to, kje opravljajo delo. Pričakovati je spodbujanje gospodarstva, še posebej če gre za panogo, ki je na tujih trgih uspešna in se širi. In se, končno, želi širiti iz Slovenije in ne iz tujine, v kar bo primorana ob nadaljnjem podpiranju neustreznega, nezakonitega in za gospodarstvo in državo škodljivega stanja.

Pripravila: delovna skupina GZS in ŠGZ

[1] https://finstat.sk/spolocnici-konatelia?query=%40maribor