Uradno stališče GZS: Obvezno upokojevanje uravnotežuje pravice delodajalcev in delojemalcev

Uradno stališče GZS Obvezno upokojevanje uravnotežuje pravice delodajalcev in delojemalcev

Na GZS menimo, da so ocene sindikatov več stomilijonskem pritisku na pokojninsko blagajno in javne finance zaradi ukrepa upokojevanja po #PKP7 močno pretirane. Vsak delodajalec si želi ohranjati dobre sodelavce in večina starejših zaposlenih, ki želijo delati, je za podjetja dragocena. Za tiste, ki jim je v 40 letih dela zmanjkalo elana ali sodobnega znanja, pa je prav, da ima tudi delodajalec možnost, da se izreče o nadaljevanju ali prekinitvi delovnega razmerja z zaposlenim, ki ima pogoje za upokojitev in s tem doseženo socialno varnost.

1.Kaj določa 21. člen novega PKP7?

Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE; v nadaljevanju tudi PKP7) v 21. členu določa, da lahko delodajalec zaposlenim, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine v skladu s prvim in četrtim odstavkom 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, odpove pogodbo o zaposlitvi brez navedbe utemeljenega razloga z odpovednim rokom 60 dni. V primeru odpovedi na podlagi trga člena ima delavec pravico do odpravnine v skladu s 108. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

2. Prisilno upokojevanje, obvezno upokojevanje… ali morda kaj drugega?

V javnosti se za 21. člen PKP7 pogosto uporabljajo izrazi kot so »prisilno upokojevanje«, »obvezno upokojevanje« ipd. Noben od teh izrazov ni točen.

Enostavno gre za nov odpovedni razlog v 89. členu ZDR-1, na podlagi katerega lahko delodajalec delavcu, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine redno odpove pogodbo o zaposlitvi, v zakonsko določenem odpovednem roku in proti plačilu odpravnine po 108. členu ZDR-1.

3. Ali delavcu res pripada 10 plač odpravnine?

V javnosti je slišati, da bodo vsi delavci, ki jim po prenehalo delovno razmerje na podlagi 21. člena PKP7 prejeli 10 plač odpravnine. To ne drži.

  1. člen PKP7 v četrtem odstavku izrecno določa, da ima delavec pravico do odpravnine v skladu s 108. členom ZDR-1, torej do odpravnine za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti), ki pa je odvisna od trajanja zaposlitve pri delodajalcu. Odpravnina je po 108. členu ZDR-1 navzgor omejena na 10-kratnik osnove (povprečne delavčeve plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) kar pomeni, da je to maksimum, ki ga lahko delavec prejme, razen, če kolektivna pogodba dejavnosti določa drugače (večji limit). Maksimalno odpravnino »10 plač« bi po 108. členu ZDR-1 tako prejel delavec, ki dela pri delodajalcu najmanj 30 let (po formuli: 30 x 1/3 = 30/3 ).

Ni torej možno tendenciozno posploševati, da bi vsi delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi 21. člena ZIUPOPDVE sedaj prejeli odpravnino v višini 10-kratnika plače, temveč bi jo prejeli le tisti, ki pri delodajalcu delajo več kot 30 let, ostali pa sorazmerno manj, v skladu z lestvico iz 108. člena ZDR-1.

4. Ali 21. člen PKP7 prinaša nove stroške delodajalcem?

Nekateri skušajo delodajalce subverzivno prepričati, da jim 21. člen PKP7 prinaša nove (dodatne) stroške. To ne drži saj 21. člen PKP7 določa le zakonsko možnost, ne pa tudi obveznost delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Poleg tega, lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz drugih razlogov (poslovni razlog, nesposobnost) in je v teh primerih odpravnina identična kot pri odpovedi po 21. členu PKP7.

 

Za več informacij si lahko ogledate uradno stališče GZS:  Gospodarska zbornica Slovenije | Obvezno upokojevanje uravnotežuje pravice delodajalcev in delojemalcev (gzs.si)

Marko Nemšak

Vodja marketinga in prodaje