Prost pretok storitev pomeni, da lahko podjetje, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje določene dejavnosti v svoji državi, v okviru te dejavnosti izvaja storitev tudi v drugi državi članici Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji.
Skladno z določbami Zakona o čezmejnem izvajanju storitev je napoteni delavec vsaka fizična oseba, ne glede na njeno državljanstvo, ki v okviru čezmejnega opravljanja storitev slovenskega oziroma tujega delodajalca, pri katerem je zaposlena in na tej podlagi vključena v ustrezna socialna zavarovanja v državi, kjer ima delodajalec sedež, začasno opravlja delo v drugi državi članici EU, kot je tista, v kateri običajno opravlja delo.
Do napotitve delavca v drugo državo članico EU v skladu z direktivo o napotitvi delavcev lahko pride:
- kadar ima podjetje pogodbo o storitvah s stranko, ki so ji storitve namenjene in ki deluje v drugi državi članici;
- kadar podjetje želi delavca napotiti na delo v poslovno enoto ali podjetje v lasti iste skupine na ozemlju druge države članice;
- kadar gre za podjetje ali agencijo za začasno zaposlovanje in namerava posredovati delo delavca podjetju uporabniku, ki ima svoj sedež ali je dejavno na ozemlju druge države članice.
Pomembno je, da je napotitev delavca vedno začasna. Podjetje lahko delavce napoti le za omejen čas, pri čemer mora za celotno trajanje napotitve obstajati delovno razmerje.
Obveznosti delodajalca
Delodajalec lahko začasno napoti delavca na delo v drugo državo članico EU v skladu s pogodbo o zaposlitvi. V kolikor pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec in delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, v kolikor pa je možnost dela v tujini že predvidena v pogodbi o zaposlitvi pa je dopustno pogoje dela v tujini natančneje opredeliti z aneksom k pogodbi. Pogodba o zaposlitvi oziroma aneks, na podlagi katerega bo delavec napoten, mora poleg obveznih sestavin po zakonu, ki ureja delovna razmerja, vsebovati še določila o: trajanju dela v tujini; praznikih in dela prostih dnevih; minimalnem letnem dopustu; višini plače in valuti, v kateri se ta izplačuje; dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini; drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini; načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje; pogojih vrnitve v Slovenijo.
Kar zadeva socialno varnost, se mora podjetje, ki napoti delavca v drugo državo članico ali samozaposlena oseba, obrniti na pristojnega nosilca socialne varnosti v domači državi članici, po možnosti pred napotitvijo. Nosilec mora nato delavcu zagotoviti potrdilo A1, ki določa državo članico, katere zakonodaja o socialni varnosti se bo za delavca uporabljala med napotitvijo. Vlogo za izdajo ali predčasno prekinitev veljavnosti potrdila A1 skladno z 9. členom ZČmIS poda delodajalec za delavce ali samozaposlena oseba prek državnega informacijskega sistema za podjetja in podjetnike e-VEM/SPOT. Vlogo se poda največ 30 dni pred predvideno napotitvijo, za potrdilo A1 pa delodajalec ali samozaposlena oseba zaprosi pred začetkom napotitve. V Naslovu II Uredbe 883/2004 je določeno pravilo, da se oseba, ki opravlja delo ali dejavnost v dveh ali več državah članicah Evropske unije hkrati, vključi v obvezna socialna zavarovanja samo v eni državi članici Evropske unije. Določena so koordinacijska pravila, po katerih se določi zakonodaja države članice EU, ki se za to osebo uporablja.
Ves čas trajanja napotitve mora med delodajalcem in napotenim delavcem obstajati delovno razmerje, s posebnim poudarkom na opravljanju dela delavca v okviru organiziranega delovnega procesa delodajalca ter po njegovih navodilih in njegovim nadzorom. Izjema pri tem so napotitve s strani delodajalcev za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku (t. i. agencije), skladno z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja.
V kolikor je za delavca ugodneje, so delodajalci dolžni spoštovati določbe veljavnih predpisov in relevantnih kolektivnih pogodb, razglašenih za splošno veljavne, države, kamor bodo delavci napoteni, pri zagotavljanju pravic napotenim delavcem v zvezi z: višino plače, vključno z delovno uspešnostjo in dodatki; trajanjem letnega dopusta ter višino regresa; delovnim časom ter odmori in počitki; varstvom delavcev zaradi nosečnosti in starševstva ter varstva delavcev, ki še niso dopolnili 18 let; prepovedjo diskriminacije; varnostjo in zdravjem pri delu ter pogoji za zagotavljanje dela delavcev uporabniku.
Obveznosti delojemalca
V kolikor veljavna pogodba o zaposlitvi predvideva delo v tujini, lahko delavec odkloni napotitev le, če obstajajo upravičeni razlogi, kot so: nosečnost; varstvo otroka, ki še ni dopolnil sedem let; vzgoja in varstvo otroka, ki še ni dopolnil 15 let, če delavec živi sam z otrokom in skrbi za njegovo vzgojo in varstvo; invalidnost; zdravstveni razlogi; drugi razlogi, določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.
