Vroča tema: sežigalnica – Pogovor z mag. Alanom Percem, direktorjem Energetike

Energetika Maribor

Energetika Maribor je javno podjetje, ki stremi k zadovoljevanju energetskih potreb svojih odjemalcev, obenem pa se zaveda vpetosti v okolje, v katerem deluje. Primarna dejavnost podjetja je izvajanje oskrbe s toplotno energijo, kar zajema proizvodnjo in distribucijo toplotne energije. Gre za edino organizirano toplifikacijo mesta ob Dravi. Podjetje razvija različne projekte pridobivanja energije iz obnovljivih virov.

Pogovor z mag. Alanom Percem, direktorjem Energetike Maribor, d. o. o., je potekal na sedežu družbe v Mariboru, poleg najvišjega objekta v Mariboru – 80 m visokega dimnika.


Ste del Javnega holdina Maribor. To je novost v Mariboru. Se je takšna organiziranost v drugih mestih obnesla?

Tovrstni holdingi so že praksa v drugih večjih mestih: v Ljubljani, Zagrebu, na Reki, Dunaju, v Gradcu … Naš je najbolj primerljiv z Gradcem. Strokovne službe so ostale na matičnih podjetjih – voda, kanalizacija, odpadki, energija. Skupne službe kot podporne službe pa so šle na holding, to so finance, računovodstvo, kontroling, nabava, IT, marketing, PR.

Ljudi smo prezaposlili na holding in za nas opravljajo te storitve. Mogoče na kratek rok ni videti velikih koristi, seveda pa je potrebno misliti in delati dolgoročno in dolgoročne koristi z vidika sinergij zagotovo so. Da jih bomo lahko realizirali, moramo seveda vsi nekaj vložiti. Čaka nas recimo skupna IT platforma, gre za velik, vendar nujen zalogaj. Računamo, da se bodo sinergijske koristi izkazale v roku petih let, koristili pa jih bomo lahko prihodnjih 100 let. Zadeva se dolgoročno zagotovi izplača.

 

Holding z lepim logotipom v obliki laboda prikazuje povezane dejavnosti. Kaj pa pove vaš logotip o vašem podjetju?

Logotip holdinga je seveda nov, zelo lep, prijeten in svež. Naš je starejšega datuma in združuje dve barvi v dveh e-jih. Simbolno gre za naše omrežje, ki je sestavljeno iz dveh cevi: po eni teče
vroča voda, po drugi se vrača hladna. Kroženje naše vode je kot kroženje krvi po našem telesu, arterije in vene potrebujejo srce. Tudi zato je naš slogan »Energetika Maribor je srce mesta«.
Vi ste že dolgo v tem srcu in tudi energetika je že dolgo v vašem srcu.

Tu sem že četrti mandat, 13. leto teče in še vedno delam s srcem. Več kot 25 let delam v energetiki, to rad počnem, novih izzivov je bilo v zadnjih letih veliko in še več jih bo. Nikoli ni dolgčas, vsega se lotevamo z znanjem, izkušnjami in tudi s srcem. No, ko sem leta 1994 vstopil na svojo energetsko pot, je šlo za dokaj stabilno, lahko bi rekli monopolistično dejavnost. Prvi zares veliki premiki so se zgodili z vstopom v EU: energetski zakon, evropske direktive, odpiranje trga … Novosti so se kar vrstile in zahtevale veliko iznajdljivosti. Po 2007, še posebej pa v začetku prejšnjega desetletja, je predvsem GEN-I naredil velik preskok, Robert Golob je bil eden od razvijalcev teh novih storitev. In čeprav je bilo takrat vsak dan kaj novega, si nismo mislili, da bo ta dinamika ostajala vsakodnevna praksa.

Pa je! Danes je energetika zares top tema, bojazen politike, in tudi nas dobaviteljev, kako bomo uravnavali področje energetike, je velika. Imamo demonstracije zaradi covida, ne vem, če jih ne bomo imeli v prihodnje zaradi energetike. Slovenija je majhna, nimamo nekega odločilnega vpliva na cene globalnih energentov. Živeti moramo v okolju, ki ga ne obvladujemo v celoti, in narediti vse, da bomo v njem lahko živeli in preživeli.

Kar se v zadnjem času dogaja s cenami energentov, še posebej zemeljskim plinom, ko je cena zrasla s 17 evrov na MWh v aprilu na današnjih 114 evrov (intervju je potekal 7. 10. 2021), je šokantno, zagotovo tudi špekulativno, vendar – računati moramo, da bo takšnih situacij v prihodnje še veliko.

 

A je to zaradi napačne evropske strateške odločitve, ki je izključila Rusijo?

Tudi mogoče, saj se je Evropa odločila, da od leta 2050 ne želi biti več odvisna od zemeljskega plina. Sicer pa je razlogov za dvig cen plina kar nekaj, lanska ogrevalna sezona je bila dolga, skladišča plina v Evropi so se pričela zato polniti kasneje kot sicer.

Korona kriza je povzročila upad gospodarstva, okrevanje pa je sedaj zelo močno. Poraba energentov se torej povečuje. Spomnimo se, da so cene energentov v korona krizi padle, cena nafte je bila celo negativna. Amerika je pred nekaj leti s plinom iz skrilavcev postala samooskrbna in celo izvoznica plina, pritisk na ceno je bil močan, proizvodnja plina v Evropi pa vedno manjša. Anglija in Nizozemska sta znižali proizvodnjo plina, zgodili so se še Severni tok 2 in pritiski Rusije, spreminja se politika Kitajske, kjer so sprejeli zaveze za zmanjšanje toplogrednih plinov in zmanjšali proizvodnjo iz premoga in se usmerili na zemeljski plin.

Zelo velik vpliv na povišanje cen ima zagotovo tudi visoko povišanje vrednosti emisijskih kuponov. In čeprav je dvig cene čez 100 evrov na MWh že špekulacija, nanjo ne mi in ne EU nimamo več vpliva. Kakšna bo rešitev, ne vem.

Pri nas so cene toplote zrasle za 26 % od začetka leta do septembra, samo v oktobru celo za 40 %. Na žalost pa cene zemeljskega plina nenadzorovano še rastejo, zato lahko pričakujemo še dodatna povišanja cen toplote. Z vsem povedanim želim izpostaviti, da hitre ocene situacije niso mogoče, da je vedno potrebno spremljati celotno dogajanje, pa še takrat ne moremo prav veliko narediti. Plin pa potrebujemo, tako kot tudi vse druge energente. Energetika je krvni obtok gospodinjstev in gospodarstva.

 

Se to že pozna pri končnem potrošniku, pri gospodinjstvih in v gospodarstvu?

Družbe, ki imajo stabilno porabo plina, imajo plin zakupljen in na kratek rok ne bodo čutile vseh turbolenc na trgu. Energetika Maribor je primarno usmerjena v končne potrošnike, torej gospodinjstva in smo sezonsko zelo občutljivi. Zakupi plina so za nas, ki skrbimo primarno za ogrevanje, zelo tvegani in se jim izogibamo. Zato smo trenutno zaradi teh zares nenormalnih dvigov cen v velikih težavah. Dejstvo je, da je Energetika Maribor izjemno odvisna od plina. Poleg tega sledimo pri daljinskem ogrevanju določenim zavezam, skladno z evropskimi direktivami in z našo
zakonodajo moramo zagotavljati več kot 50 % proizvodnje toplote iz obnovljivih virov, odvečne toplote ali visokoučinkovite soproizvodnje toplote in električne energije.

Če tega ne dosežemo, sistem daljinskega ogrevanja ni več učinkovit, posledično nismo več upravičeni do subvencij in podpor, tudi odjemalci se lahko pričnejo odklapljati.

 

Energetika je javno podjetje. Kako je s tržno učinkovitostjo?

Energetika je podjetje v javni lasti, z omejenim finančnim potencialom. Trudimo se, da ustvarjen kapital reinvestiramo v nove, visokoučinkovite naprave, optimizacijo sistema, obnovljive vire, sisteme za shranjevanje toplote.

 

Bi vam bilo v interesu sovlagati v kogeneracije?

Da, vendar kapitalsko komaj sledimo lastnim izzivom. Trenutno so danes pred nami 10-krat večji izzivi, kot so bili v celotnem mojem poslovnem obdobju v Energetiki. Naši načrti so zelo ambiciozni, podpira pa jih evropska in slovenska energetska politika.

 

Cene energentov so tiste, ki nam vzbujajo pozornost. Pa so ti energenti na voljo? Se kje kaže kakšen manko?

Včeraj je cena plina zrasla v par urah s 110 na 140 evrov na MWh in je potem padla na 114 evrov. Danes se pogovarjamo o ceni, že jutri pa se bomo mogoče pogovarjali, če bomo plin sploh imeli. Pa vendar – plina je dovolj, če se bo začelo govoriti o pomanjkanju, bo to bolj špekulativne narave.

 

Dejavnost Energetike Maribor je toplotna oskrba. Kakšnega pomena je to za Maribor?

Prvotno ime podjetja je bilo Toplotna oskrba Maribor, smo javno podjetje v 100-% lasti Mestne občine Maribor. Osnovna dejavnost je oskrba s toplotno energijo. Poleg tega imamo še proizvodnjo električne energije, kar nam prinaša dobiček, s katerim lahko delno nižamo ceno ogrevanja za uporabnike. Sistem daljinskega ogrevanja mora biti seveda konkurenčen, za potrošnika tudi cenovno ugoden. Tudi zato se je v letih 2013‒2018 na levem bregu reke Drave precej objektov priključilo na naš sistem ogrevanja.

 

Daljinsko ogrevanje je skozi evropsko in našo zakonodajo prepoznano kot energetsko najbolj učinkovito za doseganje okoljskih zahtev, saj z njim lahko z najmanj vložka dosežemo največje zmanjšanje toplogrednih plinov.

 

Kakšno je to omrežje?

Omrežje sistema daljinskega ogrevanja se je pričelo graditi pred 40 leti, je v dobrem stanju in dobro vzdrževano. Ko je Toplotna oskrba Maribor nastala, je bila locirana tukaj, na Jadranski cesti, kjer smo še danes, primarno je bila namenjena ogrevanju novih naselij na jugu Maribora. Potem smo se pričeli širiti proti mestu, do bolnice na Tabor, čez Koroški most smo prešli na levi breg, prevzeli smo kotlovnico v Pristanu in jo povezali v naše omrežje.

Od leta 2007 se tudi v Sloveniji sistematično vzpodbuja učinkovito rabo energije. Etažni lastniki so financirali v obnove fasad, oken in streh, tudi z ugodnimi krediti in subvencijami. S tem sledimo ukrepom učinkovite rabe energije in zmajšanju porabe energije tudi za 40 %.

S širitvijo našega sistema in priključevanjem novih objektov v zadnem desetletju smo nadomestili znižanja porabe energije pri obstoječih objektih, tako da smo sedaj na nivojih porabe izpred 15 let.

Boste še širili omrežje?
To je naša največja ambicija. Daljinsko ogrevanje je prepoznano kot energetsko najbolj učinkovit sistem za doseganje zmašanja toplogrednih plinov in zato pričakujemo, da bo deležno ustreznih finančnih podpor. Za odjemalca je zelo udobno, zanesljivo, enostavno za vzdrževanje in okolju prijazno.

 

Do leta 2018 smo odpadke pošiljali v tujino. Potem je tujina zaprla meje, Evropa pa se je odločila, da mora vsak poskrbeti za svoje odpadke. Tudi Slovenija mora poskrbeti za svoje odpadke, o tem ni dvoma.

 

Kje je tukaj, ne samo v Mariboru, ampak tudi v Sloveniji, mesto sežigalnic?

Sežigalnice niso neka posebna novost, vsaj v zahodni Evropi ne. Vzhodna Evropa pa zaostaja, enako Slovenija. Če želimo biti čimbolj samozadostni, moramo izrabiti tisto, kar imamo. In odpadke imamo in zagotovo jih bomo imeli še kar nekaj časa. Seveda je potrebno narediti vse, da bo odpadkov vedno manj, toda do družbe brez odpadkov je še dolga pot. Zavedamo se, da bo količina odpadkov za energetsko izrabo v prihodnje zagotovo padala.

Tudi zato so objekti, ki se načrtujejo, majhni in so načrtovani za količino odpadkov, ki bodo na voljo tudi čez 15, 20 let. Slovenija je, bodimo odkriti, zamudila čas, ko bi lahko, tudi s podporo EU, zgradila sežigalnice. Govorimo o perspektivi 2007-2013, ko so bila evropska sredstva na razpolago. Imamo pa primer odlične prakse v Celju, ki je sežigalnico zgradilo leta 2009. Mogoče so Celjani takrat plačevali več od ostalih, danes in za naslednjih 30 let pa so zmagovalci, imajo stabilne in konkurenčne cene ravnanja z odpadki in toplote. Na žalost je Slovenija, razen Celja, izbrala izvoz odpadkov tujino, kar se je izkazalo za zgrešeno odločitev. V Evropi velja doktrina, da mora vsaka država sama poskrbeti za svoje odpadke.

Z vidika mesta nastanka odpadkov, prometa in logistike so za sežigalnice odpadkov primerni trije kraji – Ljubljana, Maribor in Kočevje. Celje že imamo in pokriva savinjsko področje, Ljubljana bi pokrivala še Gorenjsko in Primorsko, Kočevje Dolenjsko, naša naloga pa je, da pokrijemo Pomurje, Štajersko in Koroško.

 

Največ odpadkov se nakopiči v mestih, energetska izraba je torej primerna tam, kjer je odpadkov največ in kjer je sistem daljinskega ogrevanja vzpostavljen.

 

Je to želja ali je to že tudi odločitev?

Želja je že 15 let, zdaj prehaja v realnost. Pred letom in pol smo bili pozvani s strani ministrstva, da izrazimo interes za postavitev objekta za energetsko izrabo odpadkov. Seveda smo se odzvali in bili prepoznani kot primerni. Govorimo o sežigalnici za komunalne odpadke gospodinjstev, torej za odpadke v črnih zabojnikih. Brez industrijskih odpadkov. Ne govorimo o megalomanskih objektih. Govorimo o primerno velikih objektih glede na količino odpadkov. Prioritetno bomo v objektih uporabili najboljše obstoječe tehnologije, ki bodo omogočile nižje emisije od predpisanih. Tehnično to sploh ni vprašanje, gre za vprašanje finančne zmožnosti. In ne pozabimo, v Mariboru je veliko malih gospodinjskih sežigalnic, samo poglejte, koliko je dimnikov in kako se iz nekaterih kadi.

Pri sistemu daljinskega ogrevanja z energetsko izrabo odpadkov bo samo en dimnik, s čistilnimi napravami, rednimi monitoringi. Tudi sam kot Mariborčan si želim zdravega okolja, zato bom vztrajal pri vgradnji najboljše razpoložljive tehnologije z najmanjšimi vplivi na okolje in zdravje ljudi.

 

Nasprotovanje sežigalnici pomeni nasprotovanje brez rešitve! Biti proti pomeni, da je potrebno predstaviti boljši način od energetske izrabe odpadkov


Se zavedamo pomena pravilnega odlaganje odpadkov? Bodo prebivalci Maribora naklonjeni sežigalnici?

Primerov dobrih praks je veliko – Celje, Dunaj, celotna Skandinavija, Danska, ki je najbolj okoljsko osveščena, in vsa ta okolja imajo sežigalnice. Nasprotovanje sežigalnici pomeni nasprotovanje brez rešitve! Za odpadke moramo poskrbeti, in to na najboljši možen način. Biti proti pomeni, da je potrebno predstaviti boljši način od energetske izrabe odpadkov. Brez tega ga na kratek rok
ne vidim.

Nimamo še vseh odgovorov, ne nazadnje nimamo končne odločitve države. Tri mesta, Maribor, Ljubljana in Kočevje, smo se povezala, da skupaj rešujemo problem odpadkov, ki je vseslovenski. Država je to prepoznala, tudi sprejela, mora pa še uradno potrditi. Najprej potrebujemo sprejem uredbe o sežigu komunalnih odpadkov, nato pa razpis za koncesijo, saj gre za gospodarsko javno službo države. Upam, da se to zgodi do konca tega leta.

Predlagatelji smo zapisali in se zavezali, da mora sežig imeti enotno ceno za celo Slovenijo, in sicer 100 evrov na tono. Prispevek države morajo biti nepovratna sredstva. Trenutno smo ocenili, da mora država pri ceni 100 evrov na tono prispevati v Ljubljani 80 %, v Kočevju 94 %, v Mariboru 90 % nepovratnih sredstev, sicer bo cena ustrezno višja. Skupaj gre za projekt, ki je vreden okoli 200 milijonov evrov, brez upoštevanih podražitev, ki smo jim priča v zadnjem času. V kolikor bodo v uredbi jasno opredeljena prispevna območja, ustrezna metodologija za izračun cene sežiga in seveda zagotovljena nepovratna sredstva, se bomo na razpis za koncesijo prijavili.

 

Kaj pa lokacija?

Zelo pomembna je tudi lokacija, ki jo v Mariboru imamo. Po podpisanem dogovoru z državo se bo objekt umeščal v prostor na podlagi občinskega podrobnega prostorskega načrta skupnega pomena, kar pomeni, da ga mesto in država umeščata skupaj. Lokacije nismo določili na pamet, izbrali smo pet lokacij in naročili pri Zavodu za urbanizem Maribor in Nacionalnemu laboratoriju za zdravje, prehrano in okolje za natančno preučitev z vseh vidikov. Kot najustrežnejša je bila prepoznana lokacija na Taboru, zraven obstoječe sortirnice.

Z Ljubljano in Kočevjem delamo soglasno, dobro smo se organizirali, smo odličen tim. V projekt vključujemo tudi druge inštitucije: Energetsko zbornico Slovenije, Zbornico komunalnega gospodarstva in Gospodarsko zbornico.

Pritegnili smo tudi mnoge mnenjske voditelje v Mariboru in jih vprašali, na kaj vse moramo biti pozorni in pripravljeni pri nadaljnji komunikaciji. Računam, da bomo imeli do konca leta pojasnjene vse neznanke. Ne gremo z glavo skozi zid. Javnost je najpomembnejša in želimo, da je vključena v projekt.

Kakšen je časovni okvir projekta?

Tri leta traja umeščanje v prostor, tri leta gradnja, skupaj torej do leta 2027. Življenjska doba take sežigalnice je najmanj 30 let. Zahodna Evropa nasprotuje postavljanju velikih objektov,
tudi zato, ker je sama v preteklosti poskrbela zase. Tega se zaveda tudi država, ki sežigalnic zato ni dala v načrt za okrevanje in odpornost.

Predlog je, da se bodo sežigalnice financirale iz podnebnega sklada, ki je namenjen okoljskim projektom.

 

Poskrbeli bomo torej za odpadke. Kaj bomo s tem še dobili?

Večjo samooskrbo s toplotno energijo. Sežigalnica v Mariboru bo pomenila 60 % vse energije za proizvodnjo toplote. Idealen čas je, da postanemo samooskrbni, tako z vidika odpadkov kot
energije. Celje danes nima z nenadzorovanim višanjem cen energentov takšnih problemov, kot jih imamo ostali, predvsem tisti, ki primarno uporabljamo zemeljski plin. Cena naše toplote
bo z objektom energetske izrabe odpadkov postala več kot konkurenčna. Tudi zato do leta 2025 načrtujemo širitev sistema daljinskega ogrevanja na levem bregu reke Drave, do leta 2030 nato
sledi Pobrežje, po letu 2030 pa še ostala območja mesta z dovolj visoko gostoto poseljenosti in toplotnega odjema.

Kaj pa slabosti sežigalnice? Ali sežigalnica onesnažuje zrak?

Seveda, ampak manjša kurišča ga danes onesnažujejo bistveno bolj. Da ne govorim o nenadzorovanem odlaganju odpadkov, pa požarih in podobnih okoljsko spornih zadevah.

 


Dr. Vlasta Krmelj, univ. dipl. inž., direktorica

ENERGAP – Energetska agencija za Podravje

Sežigalnica je lahko pomemben energetski vir, seveda pa jo je potrebno načrtovati v skladu z zakonodajo in smernicami na področju obdelave odpadkov. Trajnostne in zelene strategije ter akcijski načrti so jasni – pri ravnanju z odpadki je treba zasledovali načela in prioritete, kot so zmanjšanje količin odpadkov, ponovna uporaba, kjer je možno, recikliranje odpadkov in šele ob koncu izraba energije, ki je v ostankih odpadkov. Slovenija je mala, zato mora na nivoju države potekati načrtovanje, tako glede velikosti kot lokacij, saj bomo le tako dobili dolgoročno najbolj optimalno tehnološko in okoljsko rešitev. Kot družba se moramo zavedati, da če odpadke povzročamo, moramo za njih tudi poskrbeti in jih obdelati na način, da ne škodimo okolju.


Pripravila:

Vera Kozmik Vodušek
vera.kozmik@dialogco.eu

 

 

 

Štajerska Gospodarska Zbornica

Prijava na e-novice